KRITIKA MONIKA IVANČIČ FAJFAR
Šmartno v brdih 2009
Prostori iz peska
Slike Stanke Golob že na prvi pogled vzbudijo pozornost zaradi nevsakdanje slikarske tehnologije. Sredstvo njenega izraza so namreč različne vrste naravnega peska. Široko paleto barvnih odtenkov ustvarjalka najde med prodom in peskom širom Slovenije, od Soške doline do štajerskega Pohorja. Raba naravnih barvil njene slike zaznamuje s svojevrstnim prvinskim duhom. Njihova poudarjena snovnost pa daje slikam bogato teksturo in poudarja iluzijo prostora.
Drobnozrnata struktura peska ustvarja trepetavo megličasto površino, ki nekoliko spominja na impresionistične slike. Avtorica je razvila tudi svojstven način tonskega slikanja z različnimi debelinami enakega peska. Poudariti pa je treba, da se Stanka Golob ne zadovolji zgolj z dekorativnim učinkom peščenega slikarskega grapa, temveč koplje globlje v bistvo slikarstva in svoje podobe prepoji z močnimi vsebinskimi in likovnimi poudarki.
Svojo umetniško občutljivost, pozorno opazovanje okolja in zmožnost domišljijskega vživljanja v izmišljene svetove, Stanka Golob nadgrajuje s poglobljenim in studioznim pristopom k ustvarjanju. Odgovoren odnos, ki ga čuti do svojega dela, se zrcali tudi v načrtovanju vsake razstave.
Avtorica vselej razmišlja o krajinskih posebnostih in kulturno zgodovinskem izročilu okolja. Prav tako upošteva sam galerijski prostor, v katerega bo razstava umeščena. Gre za premišljen izbor del z enotno idejno zasnovo, povabilo na razstavo pa jo vzpodbudi tudi k ustvarjanju novih del. Tako izpelje vsebinske in likovne poudarke, ki posamezno razstavo oblikujejo v unikaten dogodek, v svojevrstno celostno umetnino.
Na razstavi z naslovom Brda – sok in znoj se vzpostavlja dialog med slikami, ki so klasične oblike, ter kompozicijami, ki so osvobojene tradicije pravokotnega formata. Na prvih prevladujejo krajinski motivi. Z različnimi barvnimi odtenki in toni peska avtorica mojstrsko pričara perspektivično poglabljanje v krajino. Občutek globine poveča tudi tako, da v ospredje postavi debelejša zrna peska. Upodabljanje pokrajine lahko razumemo kot simbolno gesto, s katero avtorica vrača materialne gradnike svojih slik v izvirno okolje. To je morda najmočneje občutiti pri upodobitvah reke. Naslikane pokrajine pa avtorica pogosto naseli tudi z vilinskimi postavami ter tako realno pokrajino spreminja v bivališča svojih osebnih mitov.
Skladno s peščeno teksturo slik so izbrani tudi motivi arhitekturnih detajlov, saj hrapavost slikarske ploskve dobro poudarja snovnost obzidij, stavb ali stopnic. Seveda slikovito mestece Šmartno avtorici ponuja neizčrpen navdih za upodabljanje vedut, ki se smiselno dopolnjujejo s podobami pokrajine, briške folklore in vsakdanjega življenja.
Enako sozvočje z duhom okolja je prisotno tudi v geometrijsko zasnovanih kompozicijah. Gre namreč za poenostavljene ali na novo interpretirane arhitekturne detajle, kot so okrogle niše, polkrožni oboki, izklesani okviri oken in vrat ali ozke kamnite stopnice. Ti elementi so osnova za upodobitve nenavadnih, pogosto nemogočih prostorov. Na ta način slikarka ustvarja zanimive prostorske igre, včasih prave optične prevare, ki gledalcu odpirajo vrata v onostranstvo domišljije.
Te fascinantne podobe, ki jih posebej odlikuje nadvse prepričljiva prostorska iluzija, so plod dolgotrajnega ustvarjalnega procesa, natančnega izdelovanja tridimenzionalnih modelov ter študiranja in skiciranja svetlobnih in perspektivičnih zakonitosti. Zato naslov razstave Brda – sok in znoj dobro povzema tudi bistvo Stankinega dela – oko lahko uživa šele po tem, ko je bilo opravljeno trdo delo.