2012@ IDRIJA MESTNA GALERIJA

Razstava dveh avtoric. Klekljane slike je razstavljala gospa ANA BALANTIČ. Spremna beseda za moje slike GREGOR MAVER


»Naš prostor sega od neskončno velikega do neskončno majhnega. Mi sami smo prostor v prostorih, ki so po svoji strani spet del večjega prostora. Človek stoji v sredini in lahko s svojim razumom in domišljijo seže v prostore vesolja in v prostore atomov.Vsem likovnim čutom je skupno to, da se ukvarjajo s prostorom — z večdimenzionalnim prostorom. Zato je glavni predmet likovnih disciplin artikulacija in organiziranje prostorskih odnosov. Kakor je — po mnenju Stravinskega — glavna naloga glasbe v tem, da uredi odnose med človekom in časom, tako je glavna naloga likovnega oblikovanja urejanje in strukturiranje odnosov med človekom in prostorom. Ta prostor je lahko resnični ali domišljijski in ga je treba urediti tako, kakor terja bistvo človeka in njegov položaj v času. Zato je razumljivo, da je bila likovna umetnost tako dolgo vezana na podobnost z videzom sveta in da se je lahko rešila teh vezi šele takrat, ko je dosegel splošni človeški razvoj tisto stopnjo, ki je omogočila in dovolila takšno osvoboditve tudi na likovnem izraznem področju«.

 

STANKA GOLOB

Stanka Golob se s svojim zadnjim likovnim izražanjem prvenstveno ukvarja prav s prostorom, ki ga je za pravilno razumevanje njenega dela potrebno uvodoma razdeliti na dva segmenta. 

Galerijski prostor, modernistični »white cube« tako imenovana bela kocka, kot hermetično okolje umetniških vizualnih artefaktov, ali drugače, prostor, ki vsako umetniško delo, v zahtevi po njegovi avtonomiji in nevtralnosti, izolira od socialnih in kontekstualnih razumevanj. Prostor sostvaritve institucije umetnosti. Vendar pa avtorica galerijskega prostora ne tretira povsem po omenjeni definiciji, pač pa ga vedno izrablja in obravnava kot izhodišče zgodbe, ki ji ga sam po sebi narekuje. Zgodbo nato nadgrajuje in preoblikuje, spreminja ter pogosto celo izniči. Na tokratni razstavi se to manifestira skozi tridimenzionalne iluzije s katerimi vzpostavlja zanimiv odnos med galerijskim in likovnim prostorom, ki je drugi segment avtoričinega zanimanja. Likovni prostor pa seveda obravnavamo kot likovni element in ob tem ne moremo mimo dejstva, da je to pravzaprav nenaravni prostor, ki sicer sloni na zakonitostih našega dojemanja prostora, vendar ga uresničujemo z likovnimi sredstvi. Je duhoven in nematerialen, čeprav zgrajen s snovjo, ki je v avtoričinem primeru skrbno izbrana paleta naravnih barv peska. To kar na likovnih delih Stanke Golob vidimo je pravzaprav imaginacija s katero gledalcem ponuja vstop v njen duhovni svet, kjer dobijo čustva, občutki in misli oblike, v njem nevidno postane vidno. Dvodimenzionalna ploskev postane platforma njenih značilno razpoznavnih likovnih znakov s katerimi izrisuje bolj ali manj globok prostor, kjer se zdi, da so oblike statično prikovane. Ob bolj podrobni usmeritvi naše pozornosti in raziskovanju likovnega polja pa ugotovimo, da se oblike pravzaprav navidez gibljejo. Ne samo na ploskvi, pač pa tudi v navezavi do galerijskega prostora samega.