2014 @ TRIJE POSOŠKI SLIKARJI V TOLMINSKEM MUZEJU

Obrazi prostora in časa spremna beseda Monika Ivančič Fajfar


 

 

Obrazi prostora in časa

Stanka Golob, Monika Lazar, Gregor Maver

Tolminski muzej, 15. 4. - 30. 5. 2014

Stanka Golob, Monika Lazar, Gregor Maver

Slikarki Stanka Golob in Monika Lazar ter vizualni umetnik Gregor Maver so na prvi pogled popolnoma različni ustvarjalci. A za to, da se predstavljajo na skupni razstavi, obstaja dober razlog. Treh umetnikov s Tolminskega ne povezuje le ustvarjalna strast, temveč so v umetnost vsi vstopali po podobni poti; pridobivanje formalne izobrazbe na področju slikarstva in vizualnih umetnosti so namreč začeli že polni življenjskih in poklicnih izkušenj ter slikarsko že nekoliko oblikovani in podkovani. Te osebne in življenjske okoliščine so pomembno vplivale na način sprejemanja znanja, komunikacijo s študijskimi mentorji ter motivacijo za delo. Študij na zasebnih visokošolskih ustanovah (Stanka Golob in Monika Lazar sta ga opravili na Arthouse – College of Visual Arts, Gregor Maver pa na A. V. A. – Akademiji za vizualne umetnosti) predstavlja svojevrstno alternativo Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Morda omogoča nekoliko več svobode pri iskanju osebnega izraza že med samim študijem, kar lahko razberemo tudi iz predstavljenih diplomskih del.

Trije avtorski pristopi pokažejo vso širino likovne in vizualne umetnosti, ki že dolgo ni več zgolj slika na platno. Stanka Golob v klasično slikarstvo vnaša avtorsko tehnologijo slikanja z naravnimi peski, renesančno teorijo linearne perspektive pa izkorišča za ustvarjanje navideznih prostorov, v katere umesti stilizirano figuro. Monika Lazar raziskuje zgodovinske vidike portreta in sporočilne možnosti tega motiva v sodobnem slikarstvu. Gregor Maver združuje fotografijo, svetlobo in tridimenzionalne objekte v instalacijo, v kateri odigra pomembno vlogo tudi gledalec.

Razstava je torej vsebinsko, estetsko in formalno zelo raznolika. Vendar pa se ob so-postavitvi treh opusov pokaže, da je avtorjem skupno razmišljanje o univerzalnih vprašanjih, o mestu človeka v prostoru in času, o odnosih med ljudmi. Odgovori so lahko trpko družbenokritični, introspektivno zazrti, prežeti s poetično tančico ali neposredni. Vendar pa niso enoznačni, saj vselej puščajo odprt prostor tudi za gledalčevo samoizpraševanje.

 

Stanka Golob je v diplomskem delu z naslovom Peščene iluzije. Zgodovina, tehnologija in optični učinki slikanja s peski naravnih barv in različnih debelin raziskovala zgodovinsko in sodobno rabo naravnih materialov v slikarstvu. Posebej se je posvetila problematiki ustvarjanja prostorskih iluzij s tehniko slikanja s peskom, ki jo sama razvija že dobrih dvajset let. Na razstavi so predstavljene diplomske prostorske študije in najnovejša dela, ki nastajajo na podlagi dolgoletnih izkušenj in novih znanj.

Prostorske študije je avtorica zasnovala kot geometrijske abstrakcije. Pri ustvarjanju je skušala pričarati iluzijo tridimenzionalnega prostora na dvodimenzionalni slikovni površini v skladu z dognanji likovne teorije. Izbrala je kombinacije različnih slikarskih prostorskih ključev: prostorsko globino je ponazorila z diagonalno kompozicijo, z velikostnim zaporedjem objektov ter s temperaturo in nasičenostjo barvnih odtenkov. Kot poseben prostorski ključ, edinstven za njeno slikarsko tehniko, je izpostavila reliefno stopnjevanje. Le-to je dosegla z nanosi različnih debelin peska.

Geometrijsko slikarstvo zahteva posebno natančnost. Robovi morajo biti ostri, peščena zrna pa precizno nanesena. Vendar posebna tekstura peščenih površin, ki kličejo k dotiku, ter naravne barve, zmehčajo strogi geometrizem slik. Avtorica v naravi najde številne odtenke – od belih, rumenih, rdečih, zelenih, sivih in črnih. Mešanje različnih barv peska ji omogoča tonsko slikanje. Z dodajanjem temnejših ploskev naslikane predmete senči in tako ustvarja tridimenzionalni učinek ter prostorsko globino.

Enostavne prostorske študije geometrijskih likov in teles Stanka Golob nadgrajuje z optičnimi iluzijami, ki ustvarjajo nemogoče, paradoksalne objekte in prostore. V arhitekturne geometrijske okvire postavi stilizirane človeške figure in tako slikarsko poveže racionalni človeški um z metafiziko človeške duše. Silhuete, ki morda predstavljajo odseve človeških duš, morda pa, ker so brez obrazov, ponazarjajo usode slehernika, so tako ujete med upodobitve nerazumljivih in nesmiselno začrtanih meja. Telesna govorica figur izraža globoke čustvene in eksistencialne stiske. S temi občutji se sklada tudi črno-bela tonska lestvica. V ciklu del s pomenljivim naslovom Dinamika eksistence tako Stanka Golob občutljivo razkriva razumevanje duha časa ter svoje videnje osamljenosti in nemoči posameznika znotraj aktualne družbene realnosti.

Monika Lazar je teoretični in praktični del diplomske naloge posvetila raziskovanju fajumskih portretov. Portreti na lesenih ploščah, ki so jih pripadniki koptske kulture med 1. in 3. stoletjem prilagali mumificiranim truplom, so najstarejše in najlepše ohranjene realistične upodobitve ljudi.* Posebna magija, povezana z enkratnostjo posameznika in vero v neminljivost njegove osebnosti, je stična točka med fajumskimi portreti ter sodobnimi deli Monike Lazar.

Portret po prepričanju avtorice ni zgolj realističen posnetek narave – če bi bil, bi z iznajdbo fotografije izumrl. Monika Lazar portretiranje dojema kot posebno duhovno početje. V slikarskem procesu, ki ni hipen, kot pri fotografiji, temveč zahteva čas ter popolno fizično in duhovno koncentracijo, poteka intenziven notranji dialog. Zato so razstavljeni portreti tudi duhovni avtoportreti. Upodobitve prijateljev, družine ter sodobnikov in zgodovinskih osebnosti kažejo slikarkino razumevanje in doživljanje sveta in sebe. Izbrani upodobljenci so nosilci arhetipov: ikonopisec, filozof, šaman, bojevnik, mag in videc ter pesnica, prijateljica in devica predstavljajo moške in ženske duhovne principe. V slikarska izpovedna posvetila stanovskim kolegom – Mušiču, Skočirju, Omanu in Picassu – Monika Lazar vključuje tudi prepoznavne slogovne citate iz njihovih opusov.

Prav tako je za avtoportrete značilen frontalen pogled, ki ga slikarka dodatno poudari s centralno kompozicijo. Zaradi očesnega stika portretiranci neposredno nagovarjajo gledalca in z njim vzpostavljajo intimen, prvoosebni odnos. Prisotnost portretiranca se torej odzrcali v očeh gledalca. Včasih pa se zgodi, da se pogled portretirane osebe izmakne gledalčevemu pogledu in se obrne navznoter. Takšen poetično razpoloženjski pogled je denimo namenjen pesnici.

Notranji ustvarjalni dialog se navzven odraža z izmenjavami slikarskih prvin. Vehementne slikarske barvne nanose v kombinacijah toplih in hladnih odtenkov dopolnjujejo fine risarske poteze s pastelom. Razmerje med abstrahiranim ozadjem ter portretnim realizmom avtorica poudari s kontrastom med svetlobo in temo. Vrhnji premaz s čebeljim voskom slikarsko površino zaščiti, a ji hkrati doda arhaično patino. S to slikarsko dinamiko Monika Lazar ilustrira nenehno notranje vrenje ter vizualizira prisotnost in nesmrtnost (ustvarjalnih) duhov.

Gregor Maver se predstavlja s svetlobno instalacijo s pomenljivim naslovom In Between Denied Citizens, ki obravnava kompleksen proces identitete in identifikacije posameznika v družbi. Angleški izraz denied citizens, ki ga prevajamo kot nepriznani državljani, v ospredje postavi občutljivo družbeno skupino ljudi.** V instalacijo Gregor Maver interaktivno vključi tudi obiskovalce razstave. Tako se vprašanja o posamezniku kot edinstvenemu bitju in pripadniku neke širše družbene skupine gledalca neposredno dotaknejo.

Deset kubičnih konstrukcij, visečih s stropa, je enakomerno razporejenih v prostor. V škatlaste sisteme so ujete fotografije moških in ženskih glav, obenem pa se v ogledala naključno lovijo odsevi sosednjih kubusov in obiskovalcev. Portreti so brez obrazov in tako oropani identitete. Tako je razločevanje posameznih osebnosti omejeno ne nekaj skromnih zunanjih znakov, ki običajno niso v središču pozornosti: na obliko glave, uhljev in pričeske. Poudarjen motiv glave simbolno izpostavi človeka kot intelektualno bitje. S praznino na mestu, kjer bi moralo biti telo, je osrednji motiv likovno in vsebinsko še bolj poudarjen. V vmesne praznine, v prostore nedorečenega, lahko fizično vstopa gledalec.

Instalacija je postavljena v zatemnjen prostor. Edina osvetlitev je notranja svetloba, ki jo izžareva umetniško delo. S tem avtor poudari samosvoje življenje in sporočilno vrednost umetnine. Hkrati svetlobne točke v temi neustavljivo privlačijo človeški pogled, zato postavitev na gledalca deluje hipnotično. Ogled instalacije v mračnem prostoru zahteva počasno in previdno gibanje, fizično umiritev in mentalno koncentracijo. Estetski minimalizem in kompozicijski ritem v gledalcu vzbudita kontemplativno vzdušje. Lahko pa tema, mir in tišina povzročijo tudi občutke nelagodja in tesnobe.

Osnovni sestavni modul instalacije je kocka, ki velja za najbolj statično geometrijsko telo. Predstavlja trdnost, nepremičnost, nespremenljivost in večnost, razumemo jo lahko kot simbol zanesljivosti in varnosti, a tudi ujetosti, neizvirnosti ali brezizhodnosti. Vse je v glavi. Gregor Maver odločitev prepušča gledalcu. In sam na kompleksno problematiko odgovarja s posebno avtorsko poetiko.


* Portreti na lesenih ploščah so dobili ime po najpomembnejšem nahajališču Al Fayoum v Srednjem Egiptu. Najbolj kvalitetni so bili izdelani v tehniki enkavstike, slikanja z voskom. Za diplomsko delo z naslovom Fajumski portret: Pogled neskončnosti. Podoba in prisotnost v portretu (2012) je Monika Lazar prejela priznanje.

** Avtor se pri uporabi termina »denied citizens« sklicuje na delo Tomasa Hammarja Democracy and the Nation State, Research and Ethnic Series (Aldershot, England: Dartmouth, 1990). Za to umetniško delo je Maver prejel prestižno nagrado Essl Art Award CEE 2013. 

 

Monika Ivančič Fajfar

Razstavo pripravlja Tolminski muzej

 

 

 

O avtorjih

Stanka Golob (1952) slika od leta 1981 in se redno izobražuje v okviru Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, DSA Tolmin, DOLIK Jesenice in KUD KC Ljubljana – likovna sekcija pri različnih mentorjih. Leta 2012 je nadiplomirala na Šoli za risanje in slikanje (Arthouse – College of Visual Arts) v Ljubljani. Imela je preko 60 samostojnih in 150 skupinskih razstav v Sloveniji, Italiji in Avstriji. V začetku 2014, ob dvajsetletnici slikanja s peskom, se je predstavila s pregledno razstavo del v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu.

Monika Lazar (1967) je obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer grafično oblikovanje. Leta 1989 se je vpisala na Akademijo lepih umetnosti v Benetkah, smer slikarstvo, a je študij prekinila v drugem letniku in leta 2012 diplomirala na Šoli za risanje in slikanje (Arthouse – College of Visual Arts) v Ljubljani. Šolanje sedaj nadaljuje na magistrskem študiju umetnostne zgodovine in konservatorstva na Univerzi v Vidmu.

Gregor Maver (1978) je absolvent na Akademiji za vizualno umetnost v Ljubljani, smer likovna umetnost. Ustvarja na področju prostorske instalacije, slikarstva in keramike. Leta 2013 je kot eden izmed dveh najperspektivnejših mladih slovenskih ustvarjalcev prejel prestižno evropsko nagrado Essl Art Award CEE 2013, ki jo bienalno podeljuje najpomembnejša zbirka sodobne umetnosti v Evropi, Muzej Essl.

 



 

 

 

Tolminski muzej