Spremna beseda.
»O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev…« (Ivan Cankar, Kurent, odlomek)
Del tega prgišča v svoji barvitosti nosijo tudi slovenski peski, ki so navdihnili slikarko Stanko Golob. Sintetične pigmente v likovnih delih je zamenjala z bogato paleto naravnih odtenkov peskov iz brežin slovenskih rek, potokov, kamnolomov in melišč pod skalnimi stenami. Umetnica je sprva uporabljala peske iz bližnje okolice porečij Bače in Soče. Prvo nanaša črne, drugo bele peske, kar ji je nudilo osnovo za tonsko izražanje v likovnih nagovorih. Kasneje se zbirki pridruži barvitost Pohorja, zeleni tuf Gorenjske, rdeče obarvane kamnine prepojene z železovimi oksidi. Pomembni vlogo imajo oblika in velikost peščenih zrn, ki jo avtorica s pomočjo sita (10 mm luknjice) odbere že na terenu in nato doma s postopki izpiranja in presejanja skozi drobnejša sita loči v različne granulacije. Za uporabo so primerni peski debeline 0-10 mm. Nosilci del so različni – les, glina, karton, kovina, steklo.
Slikanje s peskom ima tradicijo v številnih kulturah. Tibetanske mandale ponazarjajo krhkost in minljivost, indijanski Navaji jih slikajo pri zdravilnih obrednih, staroselci v Avstraliji in številna stara ljudstva na vseh kontinentih so uporabljala tehniko slikanja s peskom in v pesku. S pomočjo sodobne tehnologije danes lahko spremljamo ustvarjalce, ki s prsti rišejo po peskih na osvetljenih steklenih mizah in ustvarjajo t.i. »žive slike«. Ti postopki so narejeni v suhi tehniki in nimajo trajnejšega obstoja. Z uporabo lepil pa motiv postane primeren za prenašanje in obešanje na steno. Sodobni slikarji peske uporabljajo za teksturiranje likovnih površin. Pogosto jih prebarvajo s pigmenti (Tapies, Spacal, Seyoun, Baumgartner…) ali pa nadgrajujejo z aktivnimi linijami (Pollock, Erzar). Včasih se peskom pridruži tudi zemlja in drugi materiali (Burri, Lapajne).
Moč teksture peska uporabljajo mnogi slikarji, vendar bolj kot kontrast drugim slikarskim materialom. Pesek slikarsko sredstvo kot pigment, tekstura in vsebina likovnega dela pa originalno in avtorsko izvirno uporablja le Stanka Golob, ki to tehniko nesebično deli tudi med udeležence na svojih delavnicah. V svojih edinstvenih stvaritvah upodablja pejsaže, tihožitja in figuraliko. Tehnika ji omogoča mehke prehode med obrisi, nekakšen »sfumato«, ki predvsem v krajinah učinkuje lirično. Z barvno modelacijo spreminja svetlostne vrednosti barve, s katero upodobi plastičnost površine in globino prostora.
Premišljene barvne in kompozicijsko tehnično dovršena dela poživlja in nadgrajuje tudi z nadrealističnimi motivi. Zlasti jo privlači raziskovanje iluzij prostora, kjer se zgleduje pri M.C, Escherju (1898-1972), nizozemskem grafiku, poznanem po ustvarjanju prostorskih iluzij in nemogočih konstrukcij. Stanka z vnašanjem nenavadnih predmetov v slike vtisne dinamiko in ekspresijo, hkrati pa avtoričin poklon naravi, Sloveniji in ljudem, kajti »iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj.« (Kurent)
Petra Vencelj, umetnostna zgodovinarka