TEHNIKA SLIKANJA S PESKOM NARAVNIH BARV IN RAZLIÄŒNIH DEBELIN
Največji izziv po letu 1994, odkar se posvečam zgolj peskom naravnih barv in različnih debelin, mi predstavljajo likovni učinki peska ter uporaba različno grobih struktur tega materiala za doseganje iluzije prostora v sliki. Peske s pomočjo različnih sit razvrščam na šest ali več debelin, prav ta posebna obdelava pa je največja značilnost in prepoznavna posebnost mojega ustvarjanja.prepoznavna posebnost mojega ustvarjanja.
Foto: Iztok Dimic.
Pesek moram najprej temeljito oprati in posušiti, da ga lepilo obdrži na podlagi.
Razne barve slovenskih peskov. Foto: Stanka Golob
Slikam na platno, les, kovino in steklo, pri čemer mora biti za vsako podlago izbrano ustrezno lepilo. Skico motiva najprej prenesem na izbrano površino in jo razdelim na posamezne ploskve. Za vsako ploskev določim debelino in barvo peska. Nato s čopičem nanesem lepilo, nanj posujem pesek ter odvečni material otresem s podlage.
Foto: Iztok Dimic
Slika se mora sušiti v vodoravnem položaju. Ko je prva ploskev suha, počasi nadaljujem delo vse do zadnje. Po končanem slikanju in sušenju sledi še lakiranje. Lak nanašam s čopičem, da zapolnim vse pore med peski in poskrbim, da je slika resnično dobro obstojna.
Zgodovina lepljenja peska na slikarsko podlago
Slikanje s peskom se je pojavilo v Angliji okoli leta 1800. Gruzijski slikar Benjamin Zobel je odkril primerno lepilo za lepljenje peska na podlago. Uporabljal je eno samo debelino in različne naravne barve peska.
Kasneje se je pesek pogosto uporabljal, vendar predvsem v kombinaciji z drugimi slikarskimi sredstvi in za dosego rastra. V teh primerih je bila podlaga iz peska delno ali v celoti prekrita z barvo – to je tako imenovana mešana tehnika. Številni slikarji so uporabljali tudi zemljo in druge naravne materiale. Med avtorje, ki so ustvarjali na ta način, sodijo André Masson, Antoni Tàpies, Alberto Burri, Lojze Spacal in Tone Lapajne.
Domorodci v Severni Ameriki, Afriki, Avstraliji in Aziji pa so slikanje s peskom – vendar brez lepljenja – uporabljali v obredne namene. Posebej znane so bile mandale. Danes nekatera ljudstva iste ali podobne motive lepijo na podlago in jih ponujajo kot spominke.
